Med ni bil vedno povezan s čebelarstvom, temveč predvsem z ropanjem panjev. Do te ugotovitve se da priti na podlagi več poslikav sten v prazgodovinskih jamah, ki datirajo v 10 tisočletje pr. n. št. Prvo obliko čebelarstva lahko zaslutimo iz poslikave v španski jami 'Cuevas de la Araña en Bicorp', ki je nastala pred 6 do 8 tisoč leti (vir: Wikepedia).
V teku časa se je človek spomnil različnih načinov, kako priti do medu. Egipčani v času Starega kraljestva (pribl. 2500 let pr. n. št.) so v panje vpihavali dim, se s tem znebili čebel in jim pobrali med. Velik napredek pa so dosegli Grki, ki so že v petem stoletju pr. n. št. začeli uporabljati ročno izdelane panje iz gline.
Predvsem slovanska ljudstva so bila znana po gozdnem čebelarjenju, ki je postalo tako popularno, da so se plemena morala dogovoriti za lastništvo v naravi najdenih panjev. Ljudje pa so se soočali s hudim problemom uničevanja panjev, saj si zaradi neizpopolnjene čebelarske opreme niso upali stopiti v bližnji stik s čebelami in so se jih poskušali rešiti na agresivne načine. V srednjem veku je med še dodatno pridobil na svoji vrednosti in postal najbolj iskano sladilo. Središče za pridelovanje medu so postali samostani, kjer se je med drugim potreboval vosek za sveče. Čebelarjenje na domu se je razvilo šele po 18. stoletju.
